Ovi nasi politicari ne izgledaju mi dovoljno vesti u ovoj napetoj situaciji. Predsednik se gubi u svojim izjavama i samo sto se ne uclani u Kominternu, jer mu srp i cekich vire iz svake izjave. Nedokucivo mi je zasto pre izbora nije rekao da ima isti program kao i SPS, pa da mu biraci stvarno pokazu na kojoj su strani. Kao da smo svi zajedno pukli od muke, nemochni da formiramo vechinu, na bilo kom nivou i po bilo kojim osnovama. Cini mi se da je vechina ipak zapanjena napisima u stampi, po kojima koalicija samo sto nije sastavljena .U tisini vaznih komiteta pregovara se danonochno, prebrajaju se resori i fotelje, spekulise se moguchim ishodima, a vreme nepovratno prolazi i za to nikoga nije briga.

Hag i Moskva ponovo postaju veoma vazne destinacije. Nekim politicarima slike se po stampi pojavljuju u nepristojnim kolicinama. Preletaci i pretrcivaci su u dubokoj nedoumici, jer ne znaju kome che se sada privoleti carstvu, a da ih mnogo ne zaboli.

Ne znam sa kakvim kredibilitetom predsednik sada prica price o nacionalnom pomirenju, kada vech i jadni vrapci znaju da nema tog nacionalnog interesa oko koga se vechina Srba u ovom trenutku moze okupiti. Ipak, jasno je: jedini interes nasih vlastodrzaca je da ostanu na vlasti, a cilj, znamo, ne bira sredstva.

Pokusavam da racionalno sagledam stvari i sebi kazem da bilo kakva koalicija mozda i jeste bolja od novih izbora. Nechu da budem ptica zloslutnica, ali ne nalazim argumente. Nadam se da che nam ih predsednik predociti kada bude imenovao mandatara Vlade. Dotle jedino mozemo da gazimo po ivici u nadi da se nechemo okliznuti u ponor.

Kada je pre 5 godina prvo pretece pismo iz Cikaga upucheno predstavnicima demokratske vlasti u Srbiji, bila sam tuzna i ljuta, i naravno naivno verovala da ce pocinioci biti otkriveni i privedeni pravdi. Kao savestan novinar odvezla sam se tada na adresu naznacenu u pismu, iako sam, poznavajuci ovaj grad, znala da broj ulice i postanski broj nikako ne mogu biti tacni i da se neko vesto poigrava pretnjama smrcu, tada upucenim predstavnicima privremene Vlade, nakon ubistva premijera Djindjica.

To pismo je, kako sam obavetena, bilo ispisano rukom i stvarno je za cudjenje kako da onaj ko ga je pisao nije uhapsen, uz sva moguca ovdasnja pomagala za rasvetljavanje takvih slucajeva. Ovo najnovije je, cujem, predsedniku Srbije stiglo elektronskom postom, upuceno je iz inostranstva i u potpisu ponovo ima Srbe iz Cikaga. Radi li se o fantomskoj organizaciji, bolesnom pojedincu ili nekoj ozbiljnoj grupi koja misli da je prava mera srpstva podela na patriote i izdajnike, a jedini moguci put za nassu zemlju - bratoubistvo, jos niko sa sigurnoscu ne moze da kaze, uprkos svim vestinama nasih i ovdasnjih obavestajnih sluzzbi. Nesto mi tu ne sstima. Mislila sam da je tek sada, narocito elektronska posta, veoma lako dostupna, da otkriva sve tragove i identitet i najskrivenijeg pojedinca za tastaturom. Ili se ponovo radi o staroj praksi drzavne bezbednosti, koja pokusava da zastrasi, ulije strah u kosti i vrlo jasno opomene ko mesa malter, a ko nosi visak. Radi li se o velikom povratku u devedesete, bas u vreme novih izbora na svim nivoima, pred koje se slobodno preko izbornih plakata mogu lepiti pretnje “drzavnim neprijateljima”? Je li se to doslovno povampiruje cuvena podela na nase i njihove, ponovo kao dobra potvrda da sami sebi nanosimo najvece zlo?

Uvek se pitam zasto su izabrali bas Cikago? Ne misle valjda da je ovde bezakonje kao u vreme Al Kaponea , ili da do ovog najveceg srpskog sela na svetu vesti uopste ne dopiru? Nisu valjda ubedjeni da za Evanston niko nije cuo ili da se ovde ne mogu lako proveriti spiskovi nacionalnih i drugih srpskih organizacija? Ne misle valjda ti koji pisu pisma i prete da ce im ponovo poci za rukom da pretnju i ostvare, kako bi posle mirno ugasili svetlo u Srbiji? I hoce li, konacno, neko te pretnje shvatiti ozbiljno, pa pronaci posiljaoce, ko god oni bili?

Mene je licno stid sto takve poruke stizu bass iz ovog grada, u koji sam i pobegla od naseg prostakluka, bezobrazluka i gluposti. Nikada se nisam busala u patriotska prsa, ali me sve rane moga roda mnogo bole. Narocito one koje sami sebi nanosimo.

Kada je pre 5 godina prvo pretece pismo iz Cikaga upucheno predstavnicima demokratske vlasti u Srbiji, bila sam tuzna i ljuta, i naravno naivno verovala da ce pocinioci biti otkriveni i privedeni pravdi. Kao savestan novinar odvezla sam se tada na adresu naznacenu u pismu, iako sam, poznavajuci ovaj grad, znala da broj ulice i postanski broj nikako ne mogu biti tacni i da se neko vesto poigrava pretnjama smrcu, tada upucenim predstavnicima privremene Vlade, nakon ubistva premijera Djindjica.

To pismo je, kako sam obavetena, bilo ispisano rukom i stvarno je za cudjenje kako da onaj ko ga je pisao nije uhapsen, uz sva moguca ovdasnja pomagala za rasvetljavanje takvih slucajeva. Ovo najnovije je, cujem, predsedniku Srbije stiglo elektronskom postom, upuceno je iz inostranstva i u potpisu ponovo ima Srbe iz Cikaga. Radi li se o fantomskoj organizaciji, bolesnom pojedincu ili nekoj ozbiljnoj grupi koja misli da je prava mera srpstva podela na patriote i izdajnike, a jedini moguci put za nassu zemlju - bratoubistvo, jos niko sa sigurnoscu ne moze da kaze, uprkos svim vestinama nasih i ovdasnjih obavestajnih sluzzbi. Nesto mi tu ne sstima. Mislila sam da je tek sada, narocito elektronska posta, veoma lako dostupna, da otkriva sve tragove i identitet i najskrivenijeg pojedinca za tastaturom. Ili se ponovo radi o staroj praksi drzavne bezbednosti, koja pokusava da zastrasi, ulije strah u kosti i vrlo jasno opomene ko mesa malter, a ko nosi visak. Radi li se o velikom povratku u devedesete, bas u vreme novih izbora na svim nivoima, pred koje se slobodno preko izbornih plakata mogu lepiti pretnje “drzavnim neprijateljima”? Je li se to doslovno povampiruje cuvena podela na nase i njihove, ponovo kao dobra potvrda da sami sebi nanosimo najvece zlo?

Uvek se pitam zasto su izabrali bas Cikago? Ne misle valjda da je ovde bezakonje kao u vreme Al Kaponea , ili da do ovog najveceg srpskog sela na svetu vesti uopste ne dopiru? Nisu valjda ubedjeni da za Evanston niko nije cuo ili da se ovde ne mogu lako proveriti spiskovi nacionalnih i drugih srpskih organizacija? Ne misle valjda ti koji pisu pisma i prete da ce im ponovo poci za rukom da pretnju i ostvare, kako bi posle mirno ugasili svetlo u Srbiji? I hoce li, konacno, neko te pretnje shvatiti ozbiljno, pa pronaci posiljaoce, ko god oni bili?

Mene je licno stid sto takve poruke stizu bass iz ovog grada, u koji sam i pobegla od naseg prostakluka, bezobrazluka i gluposti. Nikada se nisam busala u patriotska prsa, ali me sve rane moga roda mnogo bole. Narocito one koje sami sebi nanosimo.

Novine kazzu da onaj medved iz naslova niccim nije nagovesstavao da che ubiti svog trenera. Grizli Roki, koji je bio prava filmska zvezda, tezzak oko 350 kila, drznuo se da nasrne na svog trenera i  usmrti ga jednim medvedjim ujedom za vrat. Naravno, sve se desilo u Holivudu, u vreme snimanja promotivnog videa, pa sam ubedjena da che ccitav dogadjaj verovatno nekada, pravo holivudski, biti i javno prikazan. Tako je �najbolji zaposleni medved�, kako su Rokija zvali, prevazissao sopstvenog uccitelja i jednim potezom mu dossao glave. Joss nije odlucceno ssta che biti sa medvedjom.

Na potpuno drugom kraju sveta otrovni pauci kolo vode i zatvorili su jednu omanju bolnicu.  Pauci crvenih ledja, sa vrlo otrovnim ujedom, okupirali su bolnicu u Australiji. Zahvaljujuchi toplom vremenu, vrlo se brzo razmnozzavaju i postasse prava possast. Zbog njihovih bolnih ujeda nekoliko pacijenata vech je premessteno na leccenje u druge bolnice, a odgovorni se trude da i pauci i njihova jaja budu unissteni jednom zzestokom akcijom.

Ipak, najbizarnija vest stigla nam je iz Brazila, odakle se katoliccki svesstenik otisnuo na putovanje za obaranje Ginisovog rekorda, zakaccen za hiljadu zzutih, zelenih, narandzastih i ruzziccastih helijumskih balona. Na zzalost, svesstenik je nestao, a baloni su pronadjeni u Atlantiku. CCovek koji ga je pre tri godine uccio paraglajdingu upozorio ga je da che ga vetrovi odneti u Juzznu Afriku, ali svesstenikova zzelja da obori devetnaestoccasovni rekord i sakupi novac za izgradnju crkve nadjaccala je i upozorenja i strahove. To me podsetilo na jednog mladicha, koji je nedavno, negde na srednjem americckom zapadu, zaprosio devojku prstenom koji je, lepo upakovan, zakaccio za helijumski balon. Kada je pozvonio na vrata, od silnog uzbudjenja se usseprtljao I ispustio iz ruku devojccin og najboljeg prijatelja. Tih 25 000 dolara mozzda joss uvek  lebdi nekim nebeskih visinama. Venccanja, occigledno, neche biti.

Kada bolje razmislim drazze su mi vesti o izborima, ovim ovde ili onim tamo, vesti o recesiji, poskupljenju goriva, politicckim i seksualnim aferama i drugim belosvetskim tricama i kuccinama. Ali, ako pauci otruju medveda i possalju ga u vazduh sa verenicckim prstenom, tome ne mogu da odolim.

Poslednji primer je turnir u Kaliforniji, koga od milja zovemo “Serbian Valley” , na kome su pobednici, Ana i Nole, morali da se izvinjavaju u ime srpske publike i zamole ostatak auditorijuma da razume kako su velika nassa srca i kako nas daleko grla nose. Publika je mozzda i razumela, ali sudije sigurno nisu, jer su nekoliko puta vidno nervozni opominjali nasse u poslednjim redovima, verovatno se pitajuchi- kakav je to narod! I iako organizatori skoro nissta o nama kao narodu ne znaju, odliccno su upucheni da je parola “Kosovo je Srbija” politiccki nekorektna i odmah se potrudili da e od navijacca transparent oduzmu, pa da ga posle mecca possteno i vrate. Novinari su ispitivali Djokovicha o njegovom angazzmanu na demonstracijama protiv nezavisnosti Kosova, apsolutno ne shvatajuchi da su i njegovi koreni tamo. Pa, zar on ne zzivi u Monte Karlu? I postoji li ikakva razlika izmedju oznaka Serb i Serbian?

Tenis visse nije beli sport, ssto nam dizajneri opreme svakodnevno potvrdjuju. Nije visse ni ekskluzivan, jer talenti rastu na razliccitim meridijanima, i ssto Nole recce mozzda bass tamo gde su nas ccastili bombama sa osiromassenim uranom. Otuda dolazi i ta glasna publika, oni isti momci koji navijaju na fudbalskim, kossarkasskim, rukometnim, odbojkasskim i drugim utakmicama. Oni ljudi koji u grlu nose svoje srce i veruju da Ana, Jelena i Novak igraju samo za njih i za sve nas zajedno. Oni koji u poslednjem trenutku iskopaju odnekud 100 dolara za kartu u poslednjem redu, jer se glas iz pticcije perspektive bolje razlezze . Taman toliko da sudiju dovede do ludila i Federera baci na noge. U Londonu, Parizu, Njujorku i Sidneju. Ista publika za sve koordinate.

Sigurna sam da che turnir u Njujorku ove godine takodje biti “Serbian Open”. Znam i da chu ja biti na njemu. Joss nisam odluccila koji chu transparent razviti, ali me cceka jedno mesto u poslednjem redu odakle chu transparentno vikati: “Nole mi te volimo”! Znam da che Mekinro to umeti da razume i da vice zajedno sa nama. Pa zar on nije prvi koji je pocceo da se na terenu dernja i psuje? Ssta che? Nass ccovek!

Rat u Iraku ove srede je napunio pet i ussao u svoju ssestu neslavnu godinu. Skoro 4000 zzrtava na americckoj strani, uz cenu od 500, 600, 700 milijardi dolara razlog je za svakodnevnu glavobolju sadassnje vlasti, ali i onih koji se za tu vlast bore, pa che bass na tom ratu i politicckoj poziciji u vezi sa njim i dobiti sledeche izbore. Na godissnjicu je predsednik Buss odrzzao govor, potpredsednik CCejni je posetio Bagdad, tamo je koji dan ranije bio i MekKejn i volssebno (nadamo se samo retoriccki) izmessao Sune, SSiite, Al Kaidu i Iraccane, a Hilar i i Obama su upirali prstom i busali se u prsa, dokazujuchi ko je i od kog trenutka bio protiv nareccenog rata. U CCikagu i Vassingtonu su odrzzane antiratne demonstracije, ali kako se i occekivalo nisu bile masovne, a i kako bi kada je prema istrazzivanjima javnog mnjenja u januaru skoro duplo visse Amerikanaca pratilo vesti o smrti glumca Heta Ledzera, nego ssto se bavilo iracckim dessavanjima. Kolektivna amnezija ili opssta apatija udarila je u glavu Americi, pa se sa ratom zzivi kao sa nekim nuzznim zlom, koje samo ssto nije okonccano, kao nekada u starom Rimu.

Mek Kejn i Buss kazzu da che rat okonccati strpljenje, ali sve i da pobedi u ratu, pitanje je mozze li Amerika u Iraku dobiti mir. Naroccito zbog opasnih igara sa djavolom i vech skoro javnog pranja para , u razmeni sa nekadassnjim pobunjenicima, koje sada placha da kako-tako saccuvaju mir. Skoro je svima jasno da che, ccim se rat zavrssi, pocceti onaj joss zzesschi, gradjanski rat, u zemlji koja niti je bila spremna za demokratiju niti ju je trazzila.

Barak Obama optuzzuje Hilari Klinton da je svoju antiratnu poziciju zauzela tek onda kada je objavila svoju predsedniccku kandidaturu, a ona njemu uzvracha udarac jalovom priccom o tome da ni on nissta nije uradio da bi rat bio izbegnut. Tako se na svim nivoima americcke politike razum i ccinjenice sudaraju sa ideologijom, dok Iraccanima zzivot zvucci kao udarac ccekicha u glavu, sa nadom da che se mnogo bolje ocechati onda kada udarci prestanu. Samo da im niko ne preti demokratijom. To joss jednom, sigurna sam, ne bi mogli podneti.

Najprej je zanimivo dejstvo, da so v trojki najbolj privlačnih držav za lastne državljane tiste s pretežno protestantskim prebivalstvom in značilno protestantskim naziranjem in vrednostnim sistemom. Ko bi na ozemlju današnje Slovenije zmagal Trubar, dejansko torej Jezus Kristus, ki ga je Trubar oznanjal, ne pa v Ljubljani prav za dan reformacije slavljeni škof Hren, preganjalec protestantov, se pravi tistih, ki so pričevali za čisti evangelij, kar ta beseda izvirno pomeni, dejansko torej habsburški vladarji, ki so vodili ne samo zemeljske, ampak tudi cerkvene zadeve, bi bila Slovenija danes po statistično ugotovljivi razvitosti najbrž med prvimi desetimi državami na svetu.
A ne tako zavidljivo mesto Slovencev v tem poročilu Združenih narodov ni tisto, ki bi mi jemalo spanje. Poročilo, ki bi bilo zares zanimivo in ki bi seglo v globine človeškega bivanja in sožitja, bi vpraševalo drugače kakor pa uradniki iz newyorške stolpnice. Recimo: – Koliko ljudi poznate, h katerim se lahko zatečete po pomoč v stiski? – Kolikokrat v tednu obiščete sosede ali prijatelje, in kolikokrat sami dobite obisk? – Kolikšen del svojih dohodkov namenite pomoči drugim? – Koliko časa na dan posvečate branju? – Kolikokrat ste že prebrali Biblijo v celoti? – Koliko časa na dan posvetite molitvi? Raster takih in podobnih vprašanj bi dal gotovo zelo drugačno in vsekakor na moč presenetljivo razpredelnico razvitosti.

Za ugotavljanje razvitosti v polnem pomenu te besede pa bi bilo dovolj eno samo vprašanje: – Ste rojeni na novo? Nihče namreč ne more veljati za res razvitega, torej takega, v katerem se je vse to, kar je Stvarnik vanj položil ob spočetju, v polnosti razcvetelo in nazadnje obrodilo obilen sad, če nima v sebi večnega življenja – tega pa si ne more pridobiti s svojim delovnim, moralnim in religioznim trudom in prizadevanjem. Razvijalec, v katerem bi bilo mogoče razviti, kakor to pravimo v jeziku fotografske kemije, negativ naravnega človeka, da bi nazadnje nastal pozitiv novorojenega odrešenega človeka, namreč ni ta ali ona kislina ali lužina človekove znanosti, tehnike, kulture ali religiozne duhovnosti. Film človekovega življenja more razviti in nam dati njegov pozitiv le darovana Kristusova kri, ki je bila enkrat za vselej prelita za vse ljudi. Stvar in resnica dejanske razvitosti pa je, koliko ljudi ta dar sprejme v veri in tako sestavi dejansko razpredelnico razvitosti, kakršne poročilo Združenih narodov in posameznih držav ne pozna.

Vinko Ošlak

Vendar se premier sam na drugi strani avtoritarno požvižga na inštitucije pravne države, ko ignorira poziv računskega sodišča k razrešitvi ministra Podobnika na podlagi "strokovne odgovornosti zaradi hujše kršitve dobrega poslovanja". Podobno ravna tudi zunanje ministrstvo, ki z vzvišeno lahkotnostjo zavrača ugotovitve inšpekcijskega nadzora, da je nezakonito pridobilo zapise 110.000 telefonskih pogovorov svojih uslužbencev. Dokler bo oblast spoštovala le tiste zakone, ki v političnem obračunavanju pridejo prav Janši in Ruplu, bo pravna država pri nas še vedno zgolj priročno manipulacijsko orodje.

Ob takšnem ravnanju vlade se zdi, da je tudi boj s tajkuni le še ena izmed dobro zrežiranih gledaliških predstav (pravzaprav bolj kot na gledališče spominja na ameriške policijske filme!), namenjenih volilcem na bližajočih se parlamentarnih volitvah.

Vsakodnevnih vezenj prazne slame in povzemanja člankov z informacijskih portalov je v slovenski blogosferi veliko. Preveč. Vedno več. Vedno dlje od pravega namena bloganja. Ostra misel, kritika družbe, lastno mnenje, utrinek iz vsakdana, pobeg misli. Nekaj, kar je tvoje. Tega primanjkuje.

Čar bloganja je ravno v tem, da blog ni časopis in ni treba za vsako ceno vsak dan nekaj napraskati skupaj. Ako je um podmazan, je idej toliko, da prehitevajo čas, ki ga imam za pisanje ... ako se zgodi, da je otopel in prazen, imam časa lahko na pretek, ne da bi zapisal besedo.

Trudil se bom, da bom takšen ostal. Neskončno dolga blogorola, nabijanje prispevkov in ducati brezveznih komentarjev gotovo ne prispevajo h kvaliteti bloga. Kljub temu sem nad odzivom včasih razočaran; nekateri zapisi bi gotovo zaslužili kakšen ogled in komentar več.

Mrzel in meglen prvooktobrski dan v prestolnici. Osem zjutraj. Že prejšnjega večera sem bil pred medicinsko knjižnico zaparkiral svojo rdečo lado samaro; parkirnega prostora namreč zjutraj gotovo ne bi dobil. Da bomo že pred predavanji v knjižnici dvignili vse knjige za 1. letnik medicine in jih spravili v prtljažnik, nato pa brž profesorja poslušat! Da slučajno zaloga knjig ne bi pošla in da bomo lahko študirali že od prvega dne dalje!

O groza. Ravno tistega jutra so začeli parkirišče obnavljati. Ko sem hotel v prtljažnik naložiti knjige, je bilo že vsevprek prekopano, edini parkiran avto pa je bil – moj. O groza. In kaj sedaj? Zamudil bom predavanja! O groza. Kam naj premaknem avto, ko pa je vsepovsod zabasano s pločevino?! Tlaka imam gotovo dvesto in panično se skozi jutranjo konico prebijam po okoliških ulicah, vendar parkirnega prostora za moj ruski voz noče biti. Kaj naj storim?! Mesta ne poznam, avti z leve, avti z desne ... joj, še zaletel se bom! In kaj bo rekel profesor, če zamudim predavanje?

Naposled sem le našel parkirni prostor čisto blizu Medicinske fakultete, le da sam nisem vedel, da sem tam; orientacija me je zapustila in panično sem izpraševal mimoidoče, kje je vhod v fakulteto. Vsi so mi odgovarjali ... ja, tukaj je ... ja, samo tam naprej je ... petdeset metrov naravnost in ne morete zgrešit ... jaz pa sem bil čisto brez glave. Taval sem okrog in okrog fakultete, a je bila mogočna rjava stavba premajhna, da bi jo opazil. Naposled sta me rešili sošolki iz srednje šole, ki sta me potrpežljivo čakali pred Kliničnim centrom in smo šli nato skupaj do vhoda in v predavalnico; ta je bila nabito polna s strahospoštovanjem prežetih obrazov, z odprtimi usti zročih v sivolasega skuštranega profesorja, ki je na zeleno podlago stresal čudne fizikalne čačke. O groza!

Trenutek za trenutkom so leta študija bežala. Nisem bil več preplašeni prvček, temveč sem vse bolj suvereno plezal po klinih proti vrhu lestve. Življenje mi je bilo všeč in nisem premišljal o tem, da se ta lestev nekje konča; mladost se je vila pred menoj kot neskončna črta študentskega časa, ki je bil občasnim izpitnim obdobjem navkljub tako lep, da je bil že brezčasen. Tu pa tam me je malce zapeklo; ah, še dve leti imam, sem si rekel ... ah, ne ... to je vendar cela večnost. Pa ni bila. Naenkrat sem bil star 25 let. Petindvajset? O groza. Strašno se sliši. Vselej sem si prizadeval čim hitreje končati študij, a bolj kot se je zaključek bližal, bolj me je plašil in bolj sem se mu skrival. A me je ujel in ugonobil. In mojo brezčasno sedanjost neizprosno zasidral v preteklost.

Brezčasni in neminljivi čas je minil.

Ne. Ni minil. Pot je ena. Ne bom se vse življenje prekladal med svojo sobo doma in tesno najemniško čumnato, bluzil okrog in pobiral z mize tistih evrov, ki jih zame prigara nekdo drug. Ne. Zagrabil bom svojo priložnost. Priložnost, da nekaj dobrega napravim za svet, ki me obdaja. Priložnost, da bom srečen in zadovoljen. Priložnost, da osrečim druge in njih srečo prepletem s svojo. Takšne priložnosti nima vsak. Hvala zanjo.

CESTE SPET TERJALE KRVAVI DAVEK
V soboto nekaj po 22. uri je 27-letnega voznika osebnega vozila znamke opel iz okolice Tolmina med vožnjo po regionalni cesti Tolmin – Nova Gorica v desnem nepreglednem ovinku pri kraju Ajba zaradi neprilagojene hitrosti začelo zanašati in izgubil je oblast nad vozilom; prav tedaj mu je nasproti pripeljal 39-letni voznik fiata iz Nove Gorice, s katerim sta bili v vozilu tudi 38-letna partnerka in 11-letna hči. Goričan se kljub zaviranju in umikanju na bankino trčenju ni uspel izogniti in opel je silovito priletel v njegov levi bok. V trčenju je fiata odbilo preko varovalne ograje v skalovje pod cestiščem; kljub hitri zdravniški pomoči so vsi trije potniki podlegli poškodbam že na kraju nesreče. Voznik opla, ki je imel po neuradnih podatkih v krvi 1,33 mg alkohola na kg telesne teže, je bil v nesreči le lažje poškodovan.

PIJAN UBIL TRIČLANSKO DRUŽINO
V soboto nekaj po 22. uri je 27-letni voznik s Tolminskega, ki je imel v krvi kar 1,33 mg alkohola na kilogram telesne teže, z neprilagojeno hitrostjo vozil po regionalni cesti Tolmin – Nova Gorica. Pri kraju Ajba je izgubil oblast nad vozilom in silovito treščil v nasproti vozeči avto, ki ga je upravljal 39-letni Novogoričan, poleg njega pa sta bili v vozilu še 38-letna partnerka in 11-letna hči. Trčenje je bilo tako silovito, da je družina že na kraju nesreče podlegla poškodbam, medtem ko je bil povzročitelj le lažje ranjen. Zaradi trojnega umora so ga policisti pridržali in primer predali sodišču v Novi Gorici.

Prva pomembna razlika je že v naslovu prispevka; okej, pač spet žrtve, smo že navajeni, bi pri prvem prispevku rekle tri četrtine bralcev in obrnile stran časopisa. Ufff, pijan ubil družino, kaj pa je to?! bi rekle tri četrtine bralcev pri drugem prispevku in ga vsaj preletele.

Tista četrtina bralcev prvega članka, ki bi še vztrajala, bi dobila predse suhoparno poročilo z dogodka, v katerem sicer je bežno omenjena neprilagojena hitrost (ah, spet ti norci) in na koncu, ko članek še tri četrtine od preostale četrtine prenehajo brati, še alkohol. Namesto da bi pijanega vozika označili vsaj kot povzročitelja, mu avtor članka preprosto reče voznik opla. Tako mora preostala četrtina od četrtine še enkrat več pomisliti, da se dokoplje do preproste resnice, ki bi lahko bila razvidna že iz naslova: pijan divjak je ubil tričlansko družino.

Tistim trem četrtinam bralcev, ki jih je pritegnil drugi članek, po zgovornem naslovu že kar v uvodu padeta v oči dva podatka: alkoholiziranost in vožnja s preveliko hitrostjo. Prispevek na pijanega voznika jasno pokaže kot na povzročitelja in njegovo usodo zapečati s tem, ko ga obtoži trojnega umora*. Težke besede, ki dajo misliti.

Deklarativni gonji proti alkoholu za volanom navkljub pri nas od vsepovsod še vedno veje nekakšna tiha permisivnost do tega početja. Prav dec ga bo pa ja nagnu, ejga! Način pisanja naših novinarjev je tipičen primer tega; togi povzetki z napačnimi poudarki, ob katerih povprečen bralec – če jih vendarle preleti – le odmahne z roko ... ah, spet žrtve, nič novega. Ob drugače napisanih prispevkih bi se marsikdo zamislil; to bi bil pomemben prispevek k varnosti na cestah in treznosti za volanom.

*po naši zakonodaji alkoholizirani povzročitelj odgovarja za povzročitev prometne nesreče s smrtnim izidom, ne pa za umor. Je povzročitev premila beseda? Morda.

Kako pa je z resnico obeh praznikov, državnega, ki je strjena usedlina nekdanje z državno močjo prevladujoče ateistične religije (tudi v besedi „ateizem” še vedno imamo grško besedo za Boga „theos”!), in katoliškega, ki je preživel tudi to ujmo, kakor je preživel že turške in druge v prejšnjih stoletjih?

Mrtvi, če bi bili res mrtvi, namreč ne samo telesno, kar bomo najbrž vsi, ki živimo v tem veku, ampak tudi duševno, v biblijskem pomenu besede, ko bi bili torej za vekomaj pogubljeni, bi ne imeli nobenega dneva več, tudi enkrat samkrat na leto ne. Tisti, ki so zares mrtvi, namreč tudi za večno in ne samo telesno do vstajenja, ti nimajo dneva in ne trenutka, tem kategorija časa nič več ne pomeni in pomaga, ti so zunaj časa, ker so zunaj vsake možnosti, da še kaj popravijo.

Kolikor pa gre za tiste, ki so samo za ta svet in v tem telesu mrtvi, velja zanje, kar je Jezus povedal v treh od štirih evangelijev: „Ni pa Bog mrtvih, ampak živih.” Ti namreč žive v Abrahamovem naročju, kakor se Biblija o tem slikovito izraža, in tam čakajo vstajenja, med žive, v večno življenje. Kaj naj bi ti počeli z enim dnevom v svoj spomin, saj jim gre vsa večnost! Tako so dvakrat mrtvim odvzeti vsi časi, tudi en dan v letu – živim v Bogu pa so dani vsi časi in vsa večnost, in je en dan v letu, namenjen zanje, znamenje, da ne vemo, kaj je čas in kaj je večnost!

Enako brez vsake podlage, kakor „Dan mrtvih”, je tudi praznik „vernih duš”, ki ga rimska cerkev obhaja naslednji dan, 2. novembra. To je dejansko praznik rimskega okultizma, spiritizma in animizma. Biblija ne pozna stanja očiščujočih se duš na onem svetu, ne pozna „vic”, v katerih bi bilo mogoče z Bogom barantati za usodo umrlega in mu z „zakladom” dobrih del skrajšati trpljenje. V nebo pride samo tisti, ki je povsem očiščen že umrl. To popolno čistost pa lahko prejme samo kot darilo Jezusa, ki je za nas izpolnil postavo in smo po njem očiščeni, če vanj verujemo. Poganska vera v zagrobno očiščevanje in trgovina z odpustki, na kateri stoji Petrova stolnica, si tu pogubno podajata roke.

Mogoče pa bi bil praznik posebne vrste vendar potreben. Resimo: Dan resnosti in streznitve. Od pijanosti našega siceršnjega življenja. Od lahkomiselnosti. Od karierizma. Od dobičkarstva. Od zavidanja. Od čaščenja (promoviranja) samega sebe. Predvsem pa od tiščanja naše fizične glave v metafizični pesek sprenevedanja pred smrtjo in sodbo, ki pride, pa naj jo še tako tajimo. In ta praznik bi lahko utemeljeno sprejeli vsi, verni in neverni, trezni in pijani, poglobljeni in lahkomiselni: Dan resnosti in streznitve! In ta praznik že imamo, dan pred „Dnevom mrtvih” oz. „Vsemi svetimi” – Dan reformacije, ki je v Sloveniji prav tako državni praznik.

Vinko Ošlak

Greh človeka, ki taka priporočila daje, pa v osnovi ni drugačen kakor greh državljana, ki gre na volitve, ne da bi vedel, kako naj se odloči, kdo je tisti, ki bi ga bilo res prav obkrožiti. Oba izhajata iz zgrešene predpostavke, da je v človeški moči in oblasti izbrati pravega. Iz te napačne predpostavke se je porodila tudi pogubna ideja francoske revolucije in njenih naslednic, da namreč oblast izvira iz ljudstva. To bi pomenilo, če naj bi bilo res, da je ljudstvo oseba, še več, da je to nadoseba, saj iz osebe posameznega človeka, razen v smislu uzurpacije, oblast ne more izhajati.

Ali naj to pomeni, da se bodo moji rojaki v Sloveniji, ko se bodo v drugem in vsekakor odločilnem krogu volitev državnega poglavarja, dejansko udeležili poganskega obreda, utemeljenega v protibiblijski vraži, da prihaja oblast iz ljudstva, v kateri so žal zasidrane vse sodobne evropske ustave? Bi se torej biblično volilno priporočilo moralo glasiti: Ostanite doma, ne udeležujte se farse?

Francosko, se pravi razsetljensko in ateistično-pogansko razumevanje oblasti in volitev kot instrumenta njene vsakokratne postavitve ni edina možna razlaga in utemeljitev oblastnih mest v državi. Združene države Amerike so na začetku v veliki meri oblikovali kristjani, ki so bežali iz Evrope pred verskim preganjanjem. Ti pa so imeli ob koncu 18. stoletja, ko so te britanske kolonije, ki jim angleška krona dejansko ni več vladala, temveč jih je samo še izkoriščala, in je zahteva po samostojnosti, s tem pa tudi po odstavitvi kraljeve oblasti v „Novi Angliji”, postala vedno glasnejša, hud problem s svojim razumevanjem oblasti, ki izvira iz biblijskega razlaganja tega pojma. Kako odstaviti kralja oz. se mu odtegniti, pa hkrati zadostiti nauku Biblije, da vsaka oblast prihaja od Boga? Kako uskladiti Jezusovo izjavo Pilatu, kakor jo beremo pri Janezu: „Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj” ali kakor pripominja Matej: „... učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki” ali, spet pri Mateju: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji” – kako vse to, kar očitno priča za Boga kot edini resnični izvir vsake oblasti, z zahtevo po odcepitvi in tako posledično odstavitvi kralja, ki naj bi po tedanjem pojmovanju svojo oblast prejel od Boga? Jezus sam pričuje, da prihaja oblast, se pravi moč vladanja, od Boga, in o tem nam ni treba dvomiti. Toda, ali prihaja od Boga tudi oblastnik? Pred časom je moj prijatelj, katoličan, v svojem pisanju izrazil dvom, ali res vsaka oblast prihaja od Boga, če pomislimo denimo na Hitlerja. Biblijo je pač bral in razlagal po katoliško, se pravi v odnosu relativnosti, kjer ima beseda človeškega „učiteljstva” prednost pred učiteljstvom in besedo živega Boga, zato ni mogel razlikovati med oblastjo in oblastnikom. Slednji je namreč le zelo redkokdaj od Boga; Bog ga sicer dopušča, kakor v svojem velikem načrtu dopušča zlo nasploh, a zelo malo je v človeški zgodovini takih vladarjev, ki bi jih potrdil Bog sam. A nekaj jih vendarle je. Imamo nekaj primerov, ko je od Boga tudi oblastnik, ne samo njegova oblast. In prav na osnovi te možnosti so pripravljali odcepitev od angleške krone „Fathers” današnjih Združenih držav Amerike. Niso zanikovali biblijske resnice o izviru oblasti, verovali so v možnost, da včasih Bog potrdi tudi vladarja, zato so utemeljili in uskladili demokratične instrumente za instalacijo vsakokratne oblasti z možnostjo, da Bog v potrjevanju vladarja ni vezan samo na dinastično načelo dedovanja in se njegova volja lahko izrazi tudi po ljudeh, ki se udeležijo volilnega postopka. To je bila navsezadnje vera prve cerkve, ki je svoje predstojnike volila, a celo v katoliški cerkvi rimskega škofa, ki je hkrati monarh cerkvene države, volijo, ker menijo, da jih pri tem vodi Božji Duh. Da jih je (Jeffersona) pri tem potrjeval tudi primer karantanskega ustoličevanja vojvod na Gosposvetskem polju, kakor ga je opisal Piccolomini, gotovo laska slovenski zgodovinski nečimrnosti.

Volitve v duhu izročila francoske revolucije temeljijo na dvakratni laži: prvič, da oblast izhaja iz ljudstva in se tako potrjuje z volilnim dejanjem – in drugič, da volilec res ve, kaj dela. Je potem čudno, če so tako razumljene volitve velikokrat omogočile prevzem oblasti tudi ljudem, ki so oblast zlorabili in morda celo odpravili volitve? Tako je tudi slovenski volilec zdaj pred istim vprašanjem: Ali res dovolj ve o obeh kandidatih, o Lojzetu Peterletu in dr. Danilu Türku, da bi bilo njegovo volilno dejanje odgovorno, a znotraj te odgovornosti tudi kvalificirano? Gotovo, manjšina politično bolj zainteresiranih in informiranih, morda tudi moralno bolj odgovornih državljanov najbrž pozna strankarsko provenienco in nekaj izjav obeh kandidatov – pa je to res dovolj za spoznanje, kdo izmed obeh bi bil res prava izbira; namreč prava v tem smislu, da bi ga volilci po preteku mandatne dobe izvolili še enkrat, a še bolj v tem smislu, da bi takemu glasovanju pritrdil tudi Bog, od katerega oblast dejansko izvira? Resničen kristjan, ki je že davno odložil vse iluzije o človeku, predvsem pa še o sebi, bo brez oklevanja priznal, da ni v posesti nobene kvalifikacije, ne moralne, ne strokovne in ne preroške, da bi lahko s čisto vestjo obkrožil ime, ki bi bilo v najboljšo službo ljudstvu, za katerega bo postavljeno, a še prej Bogu, ki oblast sploh daje in omogoča in nazadnje terja odgovor zanjo. Realna osnova takega glasovanja je torej zgolj simpatija, všečnost, nazorska ali strankarska bližina, dozdevanje...

In vendar se tudi kristjan lahko s čisto vestjo udeleži predsedniških volitev, čeprav se zaveda svoje temeljne nekvalificiranosti. Kakor v vseh drugih rečeh svojega življenja in ravnanja upošteva biblijsko priporočilo: „Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj”, kakor pravi modri Salomon, sam največji vseh kraljev, v Pregovorih; ali: „Kajti Gospod daje modrost, iz njegovih ust prihajata spoznanje in razumnost.” Gospod sam bo šel na volitve in bo volil s tistim, ki bo pred njim priznal svojo nevednost in omejenost in ga bo prosil za svet. A tudi izvoljeni bo poklical Boga za svojega potrjevalca, če bo ponovil za psalmistom (119): „Daj mi razumnost, da bom čuval tvojo postavo, varoval jo bom z vsem srcem.” Slovenija bi bila blagoslovljena s pravo izbiro, ko bi nekaj tisoč kristjanov v njej tako volilo – Gospod bi volil z njimi...

Volitve v duhu izročila francoske revolucije temeljijo na dvakratni laži: prvič, da oblast izhaja iz ljudstva in se tako potrjuje z volilnim dejanjem – in drugič, da volilec res ve, kaj dela.
Vinko Ošlak

Groteskna zgodbica iz Berlina, ki bi lahko bila tudi zgodbica iz Celovca ali Ljubljane, nas opomni, da se je veliki rimski posrednik znanja in modrosti motil. V svojem spisu „De Oratore” 2.36 pravi M. Tullius Cicero: „Historia est testis temporum, lux veritatis, vita memoria, magistra vitae, nuntia vetustatis.” (Zgodovina je pričevalka časov, luč resnice, življenje spomina, učiteljica življenja in prenašalka starožitnosti.) To je zgodovina v najboljšem primeru za tistega, ki bi vse to imel, tudi ko bi ne poznal zgodovine. Kaj ni bila zgodovina najljubši predmet Adolfa Hitlerja v njegovih šolskih letih? Česa ga je naučila? In kaj so se od zgodovine naučili Marx in njegovi učenci, pravi in ponarejeni, ko je jedro svojega nauka imenoval po njej, zgodovini: „historični materializem” – dejansko bolj histerični kakor historični; bolj (ne)moralni kakor ontološki, a vendarle...
Ali naj obsojamo te mlade ljudi, ki so na vprašanja raziskovalnega projekta profesorja dr. Klausa Schröderja, stari od 15 do 17 let, odgovarjali podobno, kakor so njihovi starši kmalu po drugi svetovni vojni odgovarjali na podobna vprašanja o tretjem rajhu. Tudi ti so menili, da to niti ni bila tako slaba država, da se je v njej kar lepo živelo, da je bilo vsega zadosti, da nihče ni bil lačen ali brez strehe nad glavo, da je bilo v njem celo več socialne pravičnosti in solidarnosti kakor po vojni. In zakaj bi se potem zgražali nad ljudmi raznih generacij, ki na podobna vprašanja tudi v Ljubljani odgovarjajo podobno. Saj socializem ni bil tako slab. Saj se je dalo živeti, celo kar veselo živeti, od Triglava do Vardara, vzdolž vsega Jadrana. Saj vse te ocene v neki meri držijo. Če v rajhu nisi bil Jud, komunist ali resničen kristjan, si lahko tudi s Hitlerjem in njegovimi kar dobro shajal. Franz Moser in Paula Wessely, in z njima skoraj ves avstrijski igralski ansambel, so v času, ko je bilo celo ime Avstrije najstrožje prepovedano, saj je bila od 1938-1945 Ostmark (Vzhodna marka), snemali vesele in sentimentalne filme, ob katerih so Avstrijci pozabljali na stiske časa in na bombne nalete zavezniških letal. Prava revščina je prišla šele po Hitlerjevem padcu. Tudi pravo nasilje se za avstrijsko zgodovinsko zavest začne šele z nekoliko neučakanim paritvenim temperamentom sovjetskih vojakov in oficirjev, ki jim pri nas negativno pravimo posilstvo. Prej vsega tega ni bilo, res čudno, da Hitlerjevo dobo tako enostransko in negativno ocenjujejo. In podobno velja za Nemško demokratično republiko. Saj že ime pove, da je bila demokratična, kaj torej hočejo? In če nisi ravno skakal čez berlinski zid, ki pa naj bi ga tako ali tako postavili zavezniki, kaj ti je manjkalo? Država je vsakemu študentu, celo teologom, avtomatično dodelila štipendijo, obisk pri zdravniku je bil brezplačen, vsakdo je imel zagotovljeno delovno mesto, vsega tega danes vendar ni, tedaj pa je bilo. Res nenavadno, da tako slabo govorijo o nekdanji Ulbrichtovi in Honneckerjevi DDR...  In Titova Jugoslavija, ali je bila res tako slaba? Sam sem od prijatelja, ki zanesljivo ni slab človek, saj se s slabimi ne družim, izvedel, da to nikakor ni bila diktatura, saj njega nihče ni preganjal. No, bil je član partije, a preganjal ga ni nihče. Kaj torej tak hrup okoli tistega časa? Čemu to prekopavanje grobov in grobišč? Se ne bi bilo boljše ozreti v prihodnost in pustiti preteklost, kakršna je bila, a kakor rečeno, saj ni bila tako slaba. Razen če ti v tistem času ni hotelo iti v glavo, da brez partijske knjižice pač ni napredovanja, ni zasedanja odgovornejših, predvsem pa vodilnih delovnih mest in položajev v državi, in si iz tega delal problem. Ali če si se usajal nad tem, da je morala dobra učiteljica, ki te je lani še učila, delat za bančno okence, ker si je ob tem, da je bila učiteljica, drznila hoditi v cerkev. Ali če si si iz Avstrije prinesel čez mejo knjigo, v kateri so bili opisani zločini povojne oblasti nad tistim delom prebivalstva, ki je štel za poraženega, knjigo pa si nekoliko lahkomiselno posodil kakemu svojemu lažnemu prijatelju, ki jo je potem pokazal konfidentu udbe in so te zaprli, kakor se je zgodilo tudi Jančarju, ob številnih drugih manj znanega imena. Ali naj zamerimo novinarjem, ki imajo danes kako svojo težavo, kakor jo ima novinar v vsem demokratičnem svetu, pa potem prostodušno izjavi, da je to hujše preganjanje, kakor je bilo v „svinčenih časih” – metalurški izraz za komunistično diktaturo – in se svinjarije sedanjega časa in sistema ne dajo primerjati z rahlimi napakami in nevšečnostmi tedaj...
V 2. Mojzesovi knjigi beremo, kako so Izraelci godrnjali zoper Mojzesa in Arona, govoreč: „O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!” Niti en Izraelec v resnici ni umrl za lakoto, kakor so tarnali. Celo čevljev, ki so jih nosili, niso obnosili vseh štirideset let svojega potovanja skozi puščavo. Kakor tudi niti en sam slovenski novinar ne tiči v zaporu zaradi svoje zvestobe resnici, kakor so njihovi starejši kolegi tičali v zaporih menda ne tako slabe Titove Jugoslavije. A če ima izguba občutka za realnost tako dolgo zgodovino, da lahko skoraj enake formulacije, kakor jih danes poslušamo in beremo pri ljudeh našega rodu, beremo tudi v svetopisemskih pripovedih iz časa, ki je od Kristusa enako oddaljen proti začetku človeške zgodovine, kakor smo mi oddaljeni od Kristusa, ali naj tem ljudem to štejemo v zlo? Samo ponovimo lahko za modrim Salomonom, kako pravi v Pridigarju: „Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem.”

Saj socializem ni bil tako slab. Saj se je dalo živeti, celo kar veselo živeti, od Triglava do Vardara, vzdolž vsega Jadrana.

Vinko Ošlak

Namesto jezikovne pravičnosti nam bruseljski komisarji in uradniki ponujajo jezikovni pragmatizem z dejansko nadvlado angleščine...

Vinko Ošlak

Vinko Ošlak

Spoštovana dame in gospodje!

Bratje in sestre, kar je med vami rojenih nanovo in krščenih v ime Jezusa Kristusa!

Na tej tako čudovito in verodostojno restavrirani domačiji očeta slovenske reformacije in protestantizma Primoža Trubarja v Raščici smo se zbrali, da bi obhajali dan reformacije, ki je po slovenski državni osamosvojitvi, z letom 1992, postal v Sloveniji državni praznik. Pozdravljeni v imenu tistega, ki je bil osrednje ime ne le pisanja in delovanja, ampak vsega življenja, tako doktorja Martina Luthra, kakor tudi Primoža Trubarja, v imenu Jezusa Kristusa, brez katerega bi bilo protestantstvo zgolj ugovor nekomu, ki ga ne bi bilo vredno niti zavračati; in reformacija zgolj novo barvanje neke nesmiselne fasade na še bolj nesmiselni hiši!

Če se je slovenska oblast komaj leto po uspeli ustanovitvi lastne države, ki je Slovenci vse od leta 745 nismo več imeli, komaj leto po dobljeni, sicer na srečo kratkotrajni, a vendar pogumno in odgovorno vodeni domovinski vojni, odločila, da bo med največje praznike na državni ravni uvrstila spomin na dogodek iz leta 1517, si je pri tem gotovo kaj mislila in Slovenije ni kar tako brez tehtnega razloga naredila za izjemo celo med izrazito s protestanti naseljenimi državami, ki takega praznika nimajo. Tistega dne naj bi nekdanji avguštinski menih, pozneje profesor Svetega pisma, doktor Martin Luther nabil na vrata wittenberške stolnice 95 tez svojih ugovorov zoper versko in moralno skvarjenost in izprijenost tedanje rimske cerkve – danes dvomimo, da bi to v resnici storil, zgodba izhaja iz domnevnega pripovedovanja Luthrovega evangelijskega tovariša Melanchtona in sodi med tiste zgodovinske mite, ki jih ni mogoče pregnati niti iz znanstvenih leksikonov, kaj šele iz ljudskega vedno k mitiziranju nagnjenega spomina. Gotovo pa je, da je Luther razposlal odtis svojih točk svojim docentskim kolegom na nemških univerzah, ker je najprej hotel sprožiti zgolj akademski disput o utemeljenosti prodajanja odpustkov, iz katerih izkupička niso gradili le Petrove stolnice v Rimu in financirali razvratnost na papeževem dvoru, ampak so krpali tudi proračunske izgube krajevnega škofa iz Mainza kardinala Albrechta, ki je poleti istega leta objavil svoje navodilo za pobiranje denarja na osnovi odpustkov Instructio Summarium, s katerim je hotel poravnati svoje dolgove pri Fuggerjih, ki so financirali njegovo knežjo namestitev. V ta namen je poslal na delo izprijenega pridigarja Johanna Tetzla, ki je prišel prodajat Gospodovo odrešenje tudi na Saško, kar je spodbudilo Luthra k zapisu in razširjanju njegovih tez.

Čisto mogoče je, da pobudnikom tega praznika, ali vsaj nekaterim med njimi, v resnici ni šlo toliko za spomin na to, kar je veliki reformator in protestant tedaj sprožil, ne da bi na samem začetku sploh vedel, kaj je sprožil, in celo, ne da bi to hotel. Mogoče je zanje bilo v ospredju to, kar je pri Luthru na drugem ali celo šele na tretjem mestu, nekakšen stranski produkt reformacije, kar bi lahko povzeli v geslu, ki ga Luther sam morda ni poznal in izrekel, pač pa ga je tri stoletja pozneje izrekel Luthrov rojak, največji nemški in sploh poantični filozof Immanuel Kant: Sapere aude! Kant je ta drugi del Horacovega stavka (Epist. I,2,40: Dimidium facti qui coepit habet: sapere aude) prevedel: „Habe Mut, dich deines eigenen Verstandes zu bedienen!“ – Imej pogum uporabiti lasten razum – in je to, navedeno v Kantovem znamenitem spisu „Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung” – Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo – postalo geslo pokantovskega razsvetljenstva vse do danes. Kantov prevod je nekoliko samovoljen, saj se dobeseden prevod iz Horaca glasi: Komaj začeto je napol dobljeno: upaj si razumeti! Pri Kantu gre torej za interpretacijo „ad usum Delphini”, kakor pravimo. A dejstvo je, da sta tako Luther kakor tudi naš Trubar budila svoje rojake k pogumu, da se z lastnim razumom lotijo branja Božje besede in naj svoje večne usode ne polagajo v roke dvomljivim in samovoljnim učiteljstvom, „cerkveno učiteljstvo” pa je eden od treh stebrov katoliškega verovanja. Seveda gre protestant dlje od razsvetljenca, ki ostane pri lastnem razumu. Skupaj gresta samo, dokler bežita iz ujetništva oktroirane tuje pameti. Ko sta enkrat zunaj ječe vsiljenega razumevanja, se brž razideta, saj ostane razsvetljenec in svobodomislec še vedno v ječi, namreč v ječi lastnega razuma, ker ne ve, da je tudi njegov razum del človekovega padca po prvem grehu, kakor beremo: „Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju” (Ef 4,18) ali, kakor beremo že pri modrem Salomonu: „Kdor se zanaša na svojo pamet, je norec, kdor pa hodi z modrostjo, bo rešen” (Prg 28,26), medtem ko gre protestant, se pravi kristjan, naprej in se namesto svojega oklene Kristusovega razuma: „Vemo, da je Božji Sin prišel in nam dal razum, da spoznavamo Resničnega. V Resničnem tudi smo, v njegovem Sinu Jezusu Kristusu. On je resnični Bog in večno življenje” (1 Jn 5,20). A dejstvo je, da je zavrnitev oblastnega tutorstva nad lastno pametjo prvi korak, ki lahko vodi k odprtju Božji razumnosti, in je tako mogoče, da je bilo to pogumno dejanje, ki je tudi osnova današnjega pojmovanja človekove svobode, tisto, kar je slovenske oblasti nagnilo k dvigu spomina na reformacijo na raven državnega praznika, saj se tudi slovenska država razume kot demokratična in pravna država svobodnih državljanov, ki imajo pravico, da sami iščejo in spoznavajo odgovore na svoja temeljna življenjska vprašanja in v tem niso niti pod državno niti pod kako cerkveno ali siceršnjo človeško oblastjo. Vso prejšnjo zgodovino namreč ni bilo tako. Po zastopniškem pokristjanjenju v času Karantanije Slovenec te svobode ni imel vse do leta 1991, ko mu je nova in lastna država to bistveno svobodo zagotovila. Seveda tudi še poosamosvojitveni Slovenec pretežno ostaja prostovoljni ujetnik lastne padle pameti, kolikor še ni sprejel Kristusovega razuma, a to ni več stvar države, ampak svobodne odločitve vsakega posameznika, ki je ni dovoljeno omejevati ali sploh odvzeti niti pod obljubo večne sreče spreobrnjenih niti pod grožnjo večnega pogubljenja nespreobrnjenih.

Domnevati smemo, da je bil med pobudniki in glasovalci tega praznika tudi kdo, ki je v tem videl zgolj novo možnost, dati lekcijo rimskokatoliški cerkvi. Tak človek seveda ne more doumeti niti, kaj je tisto, v čemer se Rim moti in kaj je to, v čemer ima Wittenberg prav. Ta najnižje plasirani glas nas tako ne bo več zanimal.

Najbrž pa je največ glasov za ta praznik priskrbela hvaležnost za to, da je Luthrov upor skvarjeni ustanovi, ki se samo še v smislu bogokletnosti more imenovati za Kristusovo, po slovenskem učencu in nadaljevalcu Primožu Trubarju dal Slovencem skupno narodno ime in prvo slovensko knjigo in še vrsto drugih knjig za njo. Osrednji nauk protestantizma, da ima človek neposreden in oseben odnos in dostop do Boga, ima za logično posledico tudi emancipacijo narodnega in osebnega jezika, v katerem se tak odnos in dostop izraža. Če je logično, da sme vsakdo govoriti svojemu Bogu v lastni materinščini, ker v nobenem drugem jeziku tega ne bi mogel tako globoko in pristno, potem je enako logično, da naj tudi Bog govori – namreč po Bibliji – vsakemu človeku v jeziku, ki mu je najbližji, torej njegovi materinščini. To, kar posvetni narodnjak razume kot nadvse ugodno zavezništvo v zadevi naroda in jezika, je v resnici le teološko spoznanje, da kjer ni več posredništva v smislu duhovnikov in učiteljev, naj tudi ne bo več posredništva v jezikih. Torej: en sam srednik med Bogom in človekom, kakor beremo v prvem Pavlovem pismu Timoteju, namreč človek Jezus Kristus – in eno samo sredništvo v Božji besedi človeku in človekovi besedi Bogu, namreč vsakokratna materinščina! Kakor protestantizem ni obesil na svoj prapor civilne svobode zaradi posvetnih reči, čeprav imajo tudi te od tega neizmerno korist, tako tudi svojega zavzemanja za jezike narodov in ljudstev in plemen ni začel zato, da bi spodbujal nacionalizme in lokalno ter plemensko zamejenost, ampak, da bi skrajšal in poenostavil jezikovno razdaljo med Bogom in človekom na tisti nujni minimum, kakor ga pomeni človekov materni jezik.

Najmanj pobudnih in mandatskih glasov pa je najbrž bilo iz edino pristnega razloga: ker je Trubar s svojo odločitvijo za protestantizem, še bolj prav, za evangelij brez človeških dodajanj in odvzemanj in brez popačenih razlag, svojemu narodu omogočil, da sprejme vero v Jezusa Kristusa in se da v njegovo ime krstiti tudi kot celota, kot polno narodno število, in ne samo po nekaj oblastnih zastopnikih, kakor je bilo to v času Karantanije, ko sta se za ves narod dala ob Chiemskem jezeru krstiti dva moža, Gorazd in Hotimir – drugi pa so bili le navidez krščeni v nezavednosti nekaj dni starega otroka in odsotnosti vsake resne seznanitve z resnično Božjo besedo. Luther in za njim Trubar sta sicer še ostajala v katoliški zmoti krščevanja komaj rojenih otrok, a sta vsaj potem poskrbela za versko vzgojo in vseživljenjski stik z Božjo besedo. Pri tem pa je treba dodati, da krst pri evangeličanih, tudi če na otroku, ki se še ničesar ne zaveda, nima istega pomena, kakor pri katoličanih, saj mu ne pripisujejo tega, kar zmore samo Kristusova kri, da bi namreč opral človekovo krivdo in pomenil novo rojstvo, k ga Gospod postavlja kot nujen pogoj za vstop v nebeško kraljestvo.

Trubar je pripravil vse bistveno, da bi njegov narod lahko v resnici sprejel nepopačeni evangelij, da bi sprejel vero v Jezusa Kristusa kot edinega srednika med Bogom in človekom in edinega odrešitelja človeškega rodu, ki je enkrat za vselej s svojo daritvijo poravnal človekov dolg in je vsakdo, ki to veruje, rešen – njegovi rojaki pa te vere niso sprejeli, namreč kot vse ljudstvo, in so v večini vse do danes ostali to, kar so že vedno bili: pogani, ki sledijo napačnemu nauku, da bodo odrešeni po pripadnosti določeni cerkvi, po sprejetju določenih „zakramentov”, o katerih Biblija molči, po obhajanju določenih obredov in običajev, ki povsem nasprotujejo resničnemu nauku Jezusa Kristusa in apostolov.

Slovenci, ki se tudi danes radi zavidjivo ozirajo k tistim narodom na evropskem severu in k bližnji, skoraj sosednji Švici, ki imajo v svetni primerjavi gotovo najboljšo državno ureditev, najbolje rešena vprašanja demokratične participacije prebivalstva, socialnosti, zdravstva, šolstva, znanosti, kulture in politične kulture, notranje strpnosti in miroljubnosti v mednarodnih odnosih, se žal nikoli niso vprašali, ali ne bi mogli tudi sami biti v tej gotovo boljši družbi, če bi imeli za podlago isti pogled na človeka in človeško skupnost, na državo in družbo, kakor ga imajo v teh državah. Ta pogled pa je kljub vsem zgodovinskim oslabitvam in izpraznitvam še vedno pogled, kakršnega dobi človek, ki svojo vero in svoje mišljenje naslanja na Božjo besedo, kakršno imamo zapisano v Bibliji. Tudi za te narode danes ni več mogoče reči, da bi bili krščanski, saj se tudi pri njih iz dneva v dan veča odpad od vere, njihovi pastirji pa se oddaljujejo od resničnega nauka celo hitreje kakor ljudstvo samo. A v temelje njihovih držav in družb je vendar vgrajeno toliko svetopisemske substance, da ima to še vedno toliko blagodejnega vpliva na vsakdanje življenje teh narodov in držav, da so lahko svetu v marsičem za vzor, in tako tudi Slovencem. Ko bi Slovenci bolj prisluhnili Trubarju in manj sirenskim glasovom lepega obredja in ganljive folklorne tradicije in bi šli za Kristusom, namesto da so Habsburški hiši dovolili, da je z nasilno rekatolizacijo določila njihovo vero, kakor so pozneje v zgodovini še veliko slabši hiši dovolili, da jim je jemala sploh vsako transcendentalno vero in jih posledično tudi v svetnih rečeh za pol stoletja uvrstila med moralno najbolj razpuščena ljudstva Evrope, kar še danes, v dobi verske in politične svobode tako nesrečno opredeljuje slovensko resničnost, bi dans sodili med narode največjega moralnega, družbenega in državnega ugleda. Če prevedem to v nekoliko večjo primerjavo: Slovenci so se odločili za versko in s tem tudi civilizacijsko pot latinske Amerike s katolištvom, pomešanim z afriškimi in starorodskimi kulti in z najnovejšim kultom „teologije osvoboditve” – v nasprotju z versko in civilizacijsko potjo severne Amerike, h kateri lahko štejemo tudi Avstralijo in Novo Zelandijo, kjer je vsaj v temelje vgrajen duh protestantizma, se pravi resničnega evangelija. Zato se tudi ne smemo čuditi, če je odnos do države, pojmovanje in sprejemanje prava, predvsem pa razumevanje in sprejemanje lastne odgovornosti za osebno in skupno življenje v državi bolj podobno temu, kar je značilno za Latinsko Ameriko, v Evropi pa za južno Italijo, Španijo in Portugalsko, kakor pa temu, kar je še danes, kljub odpadu od vere, značilnost pretežno protestantskega severa.

Dragi prijatelji, vse to pa ni bistvena stvar. Trubarju namreč, podobno kakor Luthru, ni šlo predvsem za to, da bi njegovi rojaki prešli v višji civilizacijski in državni red, kakor je za protestantsko utemeljene države dejansko značilen, saj tudi našemu Gospodu ni šlo predvsem za to, da bi njegovi judovski rojaki prešli iz koruptno, predvsem pa izkoriščevalsko in potujčevalsko upravljane rimske province v državno samostojnost in socialno pravičnost, čeprav je v Božjem odrešitvenem načrtu predvidena tudi obnova Izraela v od Boga določenih mejah, ki daleč presegajo to, kar je Izraelu naklonila Organizacija združenih narodov in v kar ga silijo zavezniki, ki hočejo ohraniti zavezništvo tudi z Izraelovimi sovražniki. Šlo mu je za to, da bi ljudje, ki jih je prišel odrešit, vložili prošnjo za pridobitev državljanstva v Božjem kraljestvu, ki je človekova prava in večna domovina. In kdor bi poskrbel za to, da si pridobi potni list z Jezusovim žigom, temu bo, kakor beremo pri Mateju in pri Luku, vse drugo navrženo. Namreč vse drugo, kar mu je za življenje potrebno. Ne samo osebno in zasebno, ampak tudi družbeno, narodno in državno. Tudi skupni književno dozorel nemški jezik nemškim deželam, kakor je to uspelo Luthru, čeprav je bil to le stranski produkt njegovega delovanja, in tudi skupni književno dozorel slovenski jezik slovenskim deželam, ki jim zdaj, ko so svobodne, hočejo znižati veljavo v geografsko-administrativne pokrajine, kakor je uspelo Trubarju, čeprav je tudi pri njem to bil le stranski produkt njegovega delovanja. Kdor torej časti Luthra predvsem zaradi nemščine in Trubarja predvsem zaradi slovenščine, dela tako, kakor če bi Goetheja častili predvsem zaradi njegove zbirke mineralov, Prešerna pa predvsem zaradi nekaj dobro rešenih pravnih primerov. Stvar moramo prav razumeti: jezik v primerjavi s kako drugo svetno stvarjo ni tako malo kakor minerali ali pravdni primeri v primejavi z dobro poezijo. A tu nimamo opraviti s primerjavo med dvema kategorijama, ki bi obe pripadali temu svetu. Tudi jezik, ki je na zemlji toliko vreden, da bi ga bilo neokusno primejati z minerali in odvetništvom, pa je v primerjavi s kategorijo, ki ni od tega sveta, ki ni omejena, relativna in začasna, temveč neizmerna, absolutna in večna, vendarle bistveno manj, kakor sta zbirka mineralov ali odložen fascikel z uspelimi pravdami v primerjavi z najboljšo poezijo. To, kar je Luther hotel približati svojim rojakom, kakor tudi naš Trubar svojim, svojim „ljubim Slovencem”, pač ni kaj od tega, kar bo v seznamu Pavlovih minljivosti v čudovitem 13. poglavju 1. pisma Korinčanom o ljubezni; ne bo prenehalo kakor preroštva, ne bo umolknilo kakor jeziki, ne bo prešlo kakor spoznanje, ne bo delno kakor spoznavanje in prerokovanje, ne bo delno kakor vse, kar bo prenehalo, ne bo kar sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok, ne bo ogledovanje v ogledalu, v uganki, ampak bo popolno, bo iz obličja v obličje – tedaj bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

Trubar ima tri vrste nasprotnikov, ki bi ga radi pomanjšali na kaj nebistvenega z ozirom na njegovo veliko evangeljsko poslanstvo, tudi če je tista stvar med zemeljskimi rečmi zelo bistvena, kakor je prav jezik in prva knjiga v tem jeziku, ne prva v datumu izida, ampak na lestvici tega, kar je vredno, nekaj tako bistvenega. Njegovi prvi zoprniki so bili predstavniki rimske katoliške cerkve. Dokler so to mogli, ker so bili opremljeni z vsemi atributi svetne oblasti, so Trubarju odrekali vsake zasluge za kar koli dobrega in ga razglašali za krivoverca in odpadnika – njega, ki je z vsem, kar je bil in delal, opozarjal na pravo vero, ki ni v človeških razlagah, dodajanjih in odvzemanjih od Božje besede, ampak le v njej sami. Šele ko jim je bila odvzeta svetna oblast, ko niso mogli več nikogar preganjati, ga mučiti in umoriti, so začeli skozi stisnjene zobe priznavati, da ima Trubar pač nekaj zaslug za prvo slovensko knjigo, a da bi sicer prej ali slej to naredil tudi kdor koli drug, predvsem seveda pripadnik rimske ločine. In ko mu niso mogli odreči prvenstva v tem, kar je bilo očitno, so skušali iskati dlako v jajcu, napake v njegovem pisanju, slabosti in zmote v njegovem človeškem življenju, da bi ga naredili čim manjšega, ko ga že ni bilo več mogoče povsem izbrisati iz slovenskega spomina in hvaležnosti.

Njegovi drugi zoprniki so bili svobodomiselci in liberalci v značilno omejeni slovenski različici, ki so Trubarju sicer priznavali več kakor katoliški voditelji, ki mu sicer niso očitali krivoverstva, a motila jih je njegova vera sama. Motilo jih je torej to, kar je pri Trubarju absolutno največje in ima tudi za vse, ki so se mu pripravljeni pridružiti onkraj vseh zemeljskih meril največji blagor, namreč pridobitev večnega življenja v neokrnjeni skupnosti z Jezusom. Njihova usodna zmota je v tem, da imajo izstop iz miselne ječe drugih že za osvoboditev in odrešitev mišljenja nasploh in ne doumejo, da je vstop v območje avtonomno človeškega, zgolj človeškega mišljenja, korak iz dežja pod kap, saj nas v mišljenju, kakor tudi v vsem drugem, kar nas sestavlja, lahko povsem osvobodi in odreši samo tisti, ki je sam Logos, ki je sam Resnica in tako tudi Mišljenje, Jezus Kristus. Kakor je apostol Pavel pokazal, da ni bolj svobodnega, kakor je ta, ki je suženj v Bogu, in se je sam imel za takega, tako velja tudi za mišljenje, da je človek tudi v mišljenju najbolj svoboden in resničen, kadar prevzame miselnost Jezusa Kristusa, saj: „... on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo” (Rim 8,27). Kam je človeštvo pripeljalo navidezno svobodomiselstvo in v poljubnost vodeči liberalizem, je razvidno ne le v vsesplošni moralni dekadenci našega veka, ampak tudi v včasih prav zabavni situaciji tako lahke strankarske zamenljivosti in prehodnosti med totalitarizmom in liberalnostjo tako fašistične, nacionalsocialistične, kakor tudi komunistične provenience.

Tretja skupina Trubarjevih nasprotnikov so totalitarni komunisti, nekdaj v odkriti totalitarnosti, danes potaknjeni in poskriti, kakor Odisejevi Ahajci v lesenem konju na trgu oblegane Troje, v vseh mogočih strankah, ki jim je ob vseh ostudnih kompromisih s privatno lastnino, ki se jim danes tako prilega kakor podkev na konjsko kopito, in ob ne manj neokusnem kostumiranju in šminkanju z liberalnostjo, ki je bila v njihovih ustih desetletja dolgo najhujša politična obsodba njihovih nasprotnikov, vendar uspelo ohraniti to, kar je bil že od samega začetka njihov edini resnični namen in program. Ko jih je po vrsti zapustilo vse, na kar so prisegali, v imenu česar so ubijali in preganjali, ko so se sprijaznili z vsem, kar so najprej sovražili, pa jim je ostalo nekaj, kar lahko upravičeno imamo za trade mark njihove narave in miselnosti: izruvati iz človekovega srca vero v Stvarnika in njegov red, vero v njegove obljube in napoved, da pride v slavi, da zbere svoje odrešene. To je edino in vse, kar je ostalo od vseh treh in pol internacional, od več deset milijonov pobitih in še več trpinčenih, od Golega otoka in Gulagov, od berlinskega zidu in „kulturne revolucije”, od Polpotovega ukinjanja mest in poboja dveh milijonov rojakov v Kampučiji do stradajoče Koreje severno od 37. vzporednika vse do danes. Tudi ti priznavajo Trubarju to, kar je bilo njegovemu delu za evangelij navrženo, jezik in prvo knjigo, kaj pa o Trubarju komunist resnično meni, si lahko vsakdo prebere v Kardeljevi knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Kolikor jim je bil in jim je še danes Trubar zanimiv, je seveda njegov odhod iz katolištva, ne pa sprejetje evangelija, kakor ga je vernikom znova predstavil Luther. Trubar kot antiteza slovenskemu katolicizmu, to je edino, kar to vrsto Trubarjevih nasprotnikov dejansko zanima.

Trubar pa, ki bi ostal brez tega, kar je naredil za vero svojih rojakov, bi bil pač eden izmed tisočerih slovenskih šolmoštrov, celo eden manjših med njimi, saj bi s svojim nedoslednim pravopisom pogrnil že v prvih razredih današnje osemletke. Če bi pristali na takega oskubljnega in razrezanega Trubarja, potem bi danes proslavljali na tem mestu spomin na človeka, ki je prvi sestavil zelo neroden abecedar in za to še uporabil črke, ki so se jim pozneje odrekli Nemci sami.

Ob tem nam kaže premisliti, ali res razumemo duha in bistvo reformacije in protestantizma. Reformirati pomeni vzpostaviti staro obliko, zato so protestanti tudi skušali svojim katoliškim preganjalcem dopovedati, da ne vnašajo kake „nove” vere, kakor so jim neprestano očitali, ampak prav nasprotno, da se vračajo k stari resnični veri, kakor jo najdemo v evangelijih, Apostolskih delih in apostolskih pismih. Oznaka protestantizma pa je bila najprej tuja, izrečena spet od nasprotnikov, konkretno ob tim. „speyerski protestaciji” (Speyerer Protestation) leta 1529, ko so evangeličanski stanovi protestirali v speyerskem državnem zboru (Reichstag zu Speyer) proti umiku odloka iz leta 1526, ki je zagotavljal pravno varnost evangeličanom v deželah, ki so sprejele reformacijo in so se pri tem sklicevali na versko svobodo posameznika. Šele z augsburškim verskim mirom leta 1555 in westfalskim mirom 1648 je dobil protestantizem uradno priznanje in pravico do obstoja.

Beseda „Protestation” v smislu slovesne deklaracije prihaja iz latinskega glagola protestari, ki ima več pomenov: javno izjaviti, ugovarjati in – pričevati. Prav tega zadnjega pomena pa se zunanji komentatorji protestantizma ne zavedajo, žal tudi protestanti sami vse manj! Prav s tem zadnjim pomenom pa protestantizem dobi tudi svoj verski pomen in priključek na evangelij. V Apostolskih delih beremo: „Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi” (Apd 4,33). Jezus sam pa je napovedal: „In ta evangelij kraljestva bo oznanjen po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec” (Mt 24,14). Janez pa nam pove, kaj je vsebina pričevanja: „Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu” (1 Jn 5,11). Protestirati v ključu vere, in za ta ključ gre tudi pri Trubarju, pomeni pričevati, da je Kristus res vstal in da smo odrešeni brez del postave po milosti.

Poskusi, da bi reducirali Luthra in Trubarja, kakor tudi vse druge reformatorje vse do danes, na jezikovno-kulturni pojav, se začenjajo že s samo redukcijo pojma protestiranja in protestantstva. Biti navdušen za protestantstvo brez jedra verskega pričevanja, bi bilo kakor ustanoviti klub velikih prijateljev vina, ki pa bi ga sestavljali pretežno ali celo izključno strogi abstinenti. Pravi prijatelj vina je tisti, ki ga tudi sam pije po meri zdravega pitja. Kdor ne lomi kruha, simbola Gospodovega telesa, s svojimi novorojenimi brati v spomin na njegovo darovano življenje, in kdor ne pije iz keliha z vinom, ki je simbol njegove krvi, prelite v odrešenje mnogih, ta je tako malo lahko protestant, kakor je zdravljeni alkoholik, ki ne sme več piti, lahko pravi prijatelj vina. S protestantizmom je namreč tako malo mogoče zgolj simpatizirati, ne da bi človek sam to z vsem srcem bil, kakor je nemogoče biti prijatelj in simpatizer krvodajalstva, ne da bi človek enkrat samkrat dal kri.

Kaj pa, če se je Primož Trubar temeljito zmotil, in z njim in že pred njim vsi reformatorji, in še pred njimi vsi pričevalci in nazadnje apostoli – in Kristus ni vstal, in potem zaman v upanju čakamo njegovega drugega prihoda, ki bo naredil iz vseh človekovih hrepenenj resnico, kakor je človek sam iz vsega tega vedno lahko naredil le utopijo, iz utopije pa pekel na zemlji? Imamo odgovor, kaj bi to pomenilo. Apostol, ki je tako daleč tvegal, da je zavrgel pravovernega in v veri strogo doslednega Savla, da je lahko po Gospodovi milosti postal Pavel, odgovarja z vso jasnostjo, ko je raje padel slep s konja v prah pred svojega Gospoda, kakor pa da bi še visoko na konju in zdravih oči deloval proti Gospodu: „Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera” (1 Kor 15,14). Potem bi bila prazna tudi Biblija, ki jo je Luther po tisočletni karanteni v vatikanski ujetosti izročil svojemu in tako tudi drugim narodom, potem je prazen tudi Trubarjev Katekizem in njegovi prevodi evangelijev, pa tudi Dalmatinov prevod vse Biblije in vsi drugi prevodi za njim, tudi Chraskov in vsi katoliški in ekumensko kompromisni prevodi in izdaje vse do danes. A če je prva knjiga človeštva prazna, kako naj bi bile manj prazne vse druge knjige, vse do tistih, ki so dejansko prazne že na prvi pogled? Potem je prazna tudi naša današnja slovesnost, saj Trubar tedaj ne bi naredil nič velikega, ampak zgolj nekaj iluzornega, kar nikakor ne more biti vredno spomina in slovesnosti. A potem je tudi naše življenje, s Trubarjem ali brez, zgolj neko subjektivno dozdevanje primatov, ki se brijejo in prebivajo v votlinah z elektriko in tekočo vodo; še manj, potem je to neko neprestano kemično dogajanje na ravni velikih organskih molekul, a čisto nazadnje samo še igrišče kolizij najmanjših delcev, kakor jih pozna današnja fizika, ko bo že jutri z veliko verjetnostjo vse to preklicala in učila kaj drugega.

Primož Trubar, dragi prijatelji, ni pomemben zaradi bolj ali manj posrečeno rešenega tipografskega vprašanja v Ungnadovi tiskarni. Ves njegov pomen je zunaj njega samega, je v pomenu tega, čemur je s takim žarom služil. Poglejte, nihče danes ne obhaja spomina na neznanega največjega sestavljalca nesmiselnega stroja, ki mu pravimo perpetuum mobile. Vsak razumen človek ve, da je sestavljanje take napravi nekaj absurdnega, tudi če je v delo vloženo toliko truda in celo strokovnega znanja in spretnosti, morda celo genialnosti. A kdor ima razum, ve, da takega stroja ni mogoče sestaviti, z izjemo materialistov, ki v bistvu trdijo, da je vse vesolje v resnici tak stroj, saj z zanikanjem stvarjenja po logični nujnosti trdijo, da obstaja in se giblje večno, kar pa je dejansko načelo norosti, ki ji fiziki pravijo perpetuum mobile, torej stvar, ki se vekomaj giblje sama iz sebe. Kdor bi danes prisostvoval spominskemu slavju v počastitev moža, ki bi konstruiral tak nesmisel, bi sam veljal za neprištevnega in čudaškega, kakor to veljajo vsi nepoboljšljivi sestavljalci takega mehaničnega absurda. Če smo se vendarle zbrali tu, pred tem vernim posnetkom pol tisočletja starega mlina, potem zato, ker smo prepričani, da je ta mlin nekdo v svojem razumu načrtoval, mu pametno napeljal vodo na kolo, med kamna pa nasul resničnega žitnega zrnja, vedoč, da bo iz zmlete moke mogoče speči užiten in hranilen kruh. Ta mlin je v vsakem svojem detajlu, kaj šele v celoti, manifestacija smisla, ki je iz preprostega slovenskega človeka priklical in uresničil dar ljudskega inženirja in mehanika. Primož je v bistvenem ostal zvest poklicu svojega očeta. Postavil je vrsto mlinov, v katerih se še danes melje tisto zrnje iz Jezusove prilike, ki je zraslo iz prispodobne setve Gospodovega sejalca: „Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega” (Mt 13, 8). Danes se spominjamo njegovega velikega dela, ki ni bilo vloženo v nespametno iluzijo, v nekaj, kar po samem načelu biti, kakor je ustvarjena, ne more delovati, pač pa je bilo ves čas v službi naročila, ki so ga resnični sejalci v raznih časih prejeli od zgoraj in mu podredili vse svoje življenje. A kakšen smisel bi imelo, da bi se vsemu temu spoštljivo priklonili, če tudi sami ne bi bili prepričani, da je bilo delo smiselno, da je bilo zrnje, ki ga je ta mlin, ki tu stoji v prispodobi za mline duhovnega mletja, da bi se lahko pekel kruh Gospodovega spomina, pravo zrnje Božje besede, če si ne bi z vso močjo želeli, da bi sami bili del semena v dobri zemlji, ki obrodi stoterni sad, in nazadnje, v tej čudoviti Jezusovi prispodobi, del tistega kruha, ki pomeni Gospodovo telo, sestavljeno iz vseh, ki vanj verujejo in bodo z njim vstali?

Dovolite, dragi prijatelji, da se za hip od vas obrnem k njemu samemu, ki je v Primožu Trubarju prebudil in si pridružil tako velikega in zvestega služabnika:

„Gospod Jezus, naj se proslavi Božje ime tudi danes na tem zgodovinskem kraju; prebudi v vseh nas pogum, da bi na vrata tega sveta in njegovih demonskih templjev tudi mi nabili protestacijo, pritrdili pričevanje za vseh osem tez tvojih blagrov in za eno in edino temeljno zapoved, v kateri je zbrana vsa postava: ,Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem’ (Mt 22, 37), in ji je enaka tudi druga, temelječa na tej prvi: ,Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe’ (Mt 22, 39). Naj se tudi mi, kakor se tvoj služabnik Martin na današnji dan daljnega leta 1517 ni ustrašil moči in groženj mogočnikov tedanjega časa in je pričeval zate in za resnico tvojega evangelija, ne ustrašimo moči in posmeha današnjih služabnikov vladarja tega sveta, čigar čas se izteka, dokler ne prideš v slavi in se spomniš svojih zvestih. Pokaži Božje obličje vsem, ki te z iskrenim srcem iščejo in nimajo strahu pred ničemer razen pred jezo zavrnjenega Boga. Daj nam vsem, da bi slišali tvoj opomin, kakor je zapisan na začetku evangelija tvojega evangelista Marka: ,Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!’ (Mr 1, 15). – Amen.”

Vinko Ošlak

(Povedano na slovesnosti za Dan reformacije, 31. oktobra 2007 na domačiji Primoža Trubarja na Rašici pri Velikih Laščah.)

Smo Kristusovi učenci, ki verujemo v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, kakor se razodeva v ustvarjenem svetu, po človekovi vesti, najpopolneje pa v Božji Besedi, torej po njegovem edinorojenem Sinu (Heb 1, 1-2; Heb 4, 12; Rim 1, 19-20), učlovečenem v osebi Jezusa Kristusa – in v po njem navdihnjenem razodetju, Svetem pismu – Bibliji, iz katere smo poučeni o svoji veri in na kateri utemeljujemo svoje življenje po veri in v Cerkvi[1].

Kaj je naš namen in naš cilj?

Naš namen in cilj je hvaliti Boga in slaviti njegova dela in se v lomljenju kruha in podajanju keliha z vinom spominjati Jezusove zadnje večerje (Lk 22, 14-20; 1Kor 11, 23-26) in njegove žrtve na križu, kakor nam je sam naročil. Živeti hočemo po Božjih zapovedih in slediti zgledu njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki je naš edini učitelj in voditelj (Mt 23, 8-10), da bi po njegovi obljubi podedovali Božje kraljestvo, in to oznanjati tudi tistim, ki jim to še ni oznanjeno ali tega še niso sprejeli. Da bi to dosegli, živimo in oznanjamo vero v Jezusa Kristusa kot edinega srednika med človekom in Bogom („Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus” – 1Tim 2, 5). Naš namen je sebe popolnoma izročiti Jezusu in čim več ljudi pridobiti za Jezusa, da bi tako postali Božji otroci in imeli gotovost odrešenja (1Jn 5, 13). „Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od teme k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi” (Apd 26, 18-19).

Kaj in kako verujemo?

1. Verujemo, da obstaja en sam Bog kot: Oče, Sin in Sveti Duh.

2. Verujemo, da se je Bog, ki je ustvaril ta svet in na njem človeka in vsa druga bitja, človeku celovito razodel po svoji Besedi, ki se je učlovečila in prišla na svet, da bi odrešila človeštvo. To je namreč po Adamovem grehu padlo v greh in tako odpadlo od Boga in se iz lastnega spoznanja in volje ni moglo odrešiti in se vrniti k svojemu Stvarniku. Iz ljubezni do človeštva pa je Bog Oče daroval lastnega Sina za odpuščanje grehov in odrešenje človeštva („Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” – Jn 3, 16).

3. Verujemo, da je resnično vero mogoče dobiti iz „oznanjevanja, to pa iz Kristusove besede” (Rim 10, 17). Kristusova beseda je zapisana v Svetem pismu, za katerega verujemo kakor pravi apostol Pavel: („Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo” – 2Tim 3, 16). Verujemo tudi, da je v celoti resnično, kakor nam zagotavlja Janez: („Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica” – Jn 17, 17).

4. Verujemo, da je po Adamovem grehu naša narava padla iz stanja nedolžnosti, ki je prvemu človeškemu paru odpiralo neposreden dostop do Boga. Ni namreč človeka, ki ne bi grešil („Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas” – 1Jn 1, 8) in smo tako vsi zaslužili večno kazen („Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu” – Rim 6, 23).

5. Verujemo, da je odrešenje samo v Jezusu („V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili” – Apd 4, 12). Gospod sam nam je v pogovoru z Nikodemom povedal, da ne bomo videli nebeškega kraljestva, če se ne rodimo od zgoraj (Jn 3, 3). Novo rojstvo v duhu in vodi pa dosežemo s kesanjem in priznanjem vseh grehov v pogovoru z Bogom in sprejetjem vere v Jezusa Kristusa kot edinega posrednika in odrešenika (Jn 14, 6). Zagotovljeno nam je: „Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen” (Rim 10, 9). Tako se človek ne more rešiti po svojih delih, po svoji „dobroti”, moralnosti ali izvajanju raznih obredov in običajev. Odrešenje imamo kot dar iz Božje milosti in Jezusovega trpljenja in smrti na križu (Ef 2, 1-10; Gal 2, 16-21).

Kristusova Cerkev

Evangelijski kristjani smo po svoji veri v Jezusa Kristusa in v skupnem prebiranju in premišljevanju Božje besede, v skupnem slavljenju Boga z besedo in pesmijo, v skupni molitvi in v skupnem lomljenju kruha in podajanju keliha udje vesoljne Cerkve, ki jo je ustanovil Jezus Kristus. Svojo pripadnost Cerkvi uresničujemo v krajevnih cerkvah in občestvih, ki sestavljajo vesoljno Kristusovo Cerkev.  Edinost je dana s skupno vero v Jezusa Kristusa in s sprejetjem in uresničevanjem njegovega nauka, ne pa s podvrženostjo isti organizaciji, hierarhiji in disciplini. Zato lahko pripadamo krščanskim cerkvam in občestvom pod raznimi imeni: Bratovska, Baptistična, Evangelijska-svobodna, Binkoštna itd., v osnovi pa, ker je Kristus za vse nas glava („On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve” – Kol 1, 17) in voditelj, smo kljub raznim imenom v edinosti z njim.

Cerkev se je začela z binkoštnim dnem in čudežem v Jeruzalemu („Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.” - Apd 2, 1) in bo svoje poslanstvo končala z drugim Kristusovim prihodom, ko bo odvzel svojo Cerkev v nebo in se nato z njo, v pridruženju vseh obujenih, ki so prej zaspali v Gospodu, vrnil na zemljo v kraljevskem sijaju in oblasti.

Človek ne more biti resničen kristjan v trajni osamelosti (1Kor 12-31), zato je njegova dolžnost, da si po sprejetju vere poišče skupnost, ki je utemeljena na Božji besedi – Svetem pismu, se da v potrditev svoje vere krstiti in se poslej udeležuje verskega življenja in delovanja svoje skupnosti, ki je del vesoljne Kristusove Cerkve.

Življenje v Kristusu

Življenje kristjanov poteka v pričevanju za Kristusa neposredno v oznanjevanju poganom in neverujočim, posredno pa v svetem življenju v skladu z Božjo voljo in Jezusovimi naročili (Tit 2, 11). To pa pomeni odpoved svetu – ne v smislu izločanja iz človeške družbe ali vsakršnega čudaštva, temveč v smislu absolutne prednostne izbire za Gospoda pred zahtevami in pričakovanji sveta. Resnični kristjan, ki je vedno zavestno spreobrnjeni človek, saj krščanstva ni mogoče podedovati ali se ga naučiti ali se vanj vpisati, uživa sadove zemlje in dela človeških rok v skladu s Kristusovim zgledom – zavrača pa usmerjanje svojega življenja po materialnih dobrinah, denarju, slavi, ugledu in hvali sveta. Vedno, kakor mu je naročil Gospod, najprej išče Božjega kraljestva in ob tem hvaležno sprejema, kar mu je po obljubi navrženo („Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo” – Mt 6, 33), to pa deli s potrebnimi in stiskanimi. Zaveda se, da je njegovo telo živi tempelj Svetega Duha (1Kor 3, 16-17) in živi gradbeni kamen (1Pt 2, 5) v zgradbi Kristusove Cerkve in zato pazi, da se ne onečašča z nedovoljenim predajanjem užitkom, še posebej pa odvisnosti in zasvojenosti. Svoj zaklad zbira v nebesih, kjer ga molji ne požro, ki ne zarjavi in ga tatovi ne ukradejo, kakor nam v podobah naroča Gospod (Mt 6, 19.21).

Kristjanovo življenje je sestavljeno in napolnjeno z opravljanjem temeljnih življenjskih naročil in poslanstva, kakršno je Bog naložil že prvima človekoma v raju: „Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!” (1Mz 1, 28); z verskim naročilom slavljenja in hvaljenja (1Kor 10, 31) Boga z besedo, pesmijo in glasbo in z ustreznimi dejanji ljubezni in usmiljenja; z molitvijo na samem, v družini, v dvoje ali troje ter z zbiranjem v skupnosti; branjem in premišljanjem Božje besede na samem, v majhni skupini in v občestvu; z lomljenjem kruha ter z oznanjevanjem, verskim spremljanjem in službo v Cerkvi. Pri tem velja upoštevati Jezusovo opozorilo, kako naj molimo; naj ne blebetamo kakor pogani (Mt 6, 7), torej v mehaničnem ponavljanju naučenih obrazcev, temveč naj se iskreno in nenaučeno pogovarjamo z Bogom, mu razgrnemo svoje srce in mu izrekamo svoje zahvale in prošnje – „Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami” (Ef 6, 18)

* Svetopisemski citati so vzeti iz SSP.

________________________

[1] Ker pomeni ista beseda „cerkev” včasih bogoslužno stavbo, včasih pa občestveno ustanovo, ki je lahko v resnici Kristusova ali pa je taka le po mnenju in zagotavljanju njenih voditeljev, uporabljamo zaradi razlikovanja, kadar menimo resnično Kristusovo ustanovo za pisavo besede Cerkev veliko začetnico.